29. januar 2020. Ura je 8 zjutraj, ob 10h moramo štartat. Spala sem kakšne 4 ure, ker sem se celo noč zbujala v paniki, da sem zbolela v Aziji in v strahu, kaj bo, če grem. Kaj, če se na Tajskem še bolj razširi korona in se vse zapre? 1 mesec in pol je kar dolga in ne vemo, kaj se v tem času lahko zgodi. Kaj, če moramo ostat v izolaciji na Tajskem? Vsak, ki je že bil na Tajskem, verjetno ve, kako se tam zelo težko s kom kaj zmeniš. Ko ni izrednih razmer. Predstavljajte si izredne razmere v tuji državi, v Aziji, brez pitne vode na pipi. Kaj, če ne bom mogla prit nazaj? Kaj, če zbolim? Kaj, če bom jaz ena od tistih kroničnih bolnikov iz stavka: Ah, sej to ni nič, umirajo samo starejši in kronični bolniki? Kaj, če bom mogla tam v bolnico? Par napadov tesnobe in pogovorov s starši kasneje, pokličem Majo: »Ej, Maja...jaz ne bom šla.« Na 1,5 mesečno potovanje v Azijo, ki sva ga planirali 3 mesece. Za katerega sva porabili 600 evrov samo za karto, da niti ne omenjam prvih nekaj stvari, ki sva jih že rezervirali. Katerega sva se veselili že dolgo časa, ker je to zadnje leto, ko imava status študenta in verjetno zadnje, ko si lahko privoščiva tako dolg dopust. Za katerega sem že 1 mesec letala naokoli: delat mednarodno vozniško, se slikat za vizo, menjavat denar, dvigovat denar s kartic, polagat denar na druge kartice, pakirat, kupovat vse, kar mi je še manjkalo… »Ne bom šla« na potovanje, na katerega bi morali štartat čez 1 uro. Ok. To gre nekako mimo (Verjetno vas najbolj zanima, koliko denarja sva dobili nazaj, ne? Bom rekla tako: veliko večino. Ampak pri 800 že porabljenih evrih, tudi manjšina ni malo. Iskreno, niti ne vem točno. Sem ugotovila, da lažje diham, če ne vem točno. Sem pa jaz v zadnjih nekaj letih odpovedala že toliko potovanj in izgubila toliko denarja zaradi tega, da itak že davno ne štejem več). Z Majo obe ostaneva doma in se strinjava, da je bila v tisti situaciji to verjetno najboljša poteza. Še vedno z grenkim priokusom v ustih, ogromnim razočaranjem, strahom, da se nisva odločili prav. O komentarjih stila: "Kaj? Zaradi korone si skenslala? Pfff, prpa, a? Sej je samo gripa. Umirajo samo stari in kronični bolniki(!)" ne bi niti zgubljala besed. Ok. Pozabimo. Kaj zdaj? Na tej točki v Evropi samo 3 okužbe v Italiji (nekje okrog Rima) in že 2 tedna zadeva tako stoji. Mogoče je bila takrat še kakšna država, ki je imela v Evropi okužbo ali 2, ampak nikjer drugje ni bilo nič in Slovenci smo takrat še brezskrbno odhajali na smučanja v Italijo in na potovanja po vsem svetu (mnogi tudi v Azijo). In ne, nisva »mogli vedet«, da se bo virus čez čas razširil tudi po Evropi. Nobeden tega ni vedel. Če bi vedeli, bi vsi skupaj že prej ukrepali, ostajali doma, se pripravljali že 1 mesec preden smo se. Pa nobeden ni mogel vedet. Vse se je zgodilo v roku par dni. Nobeden si ni niti približno predstavljal, da se lahko zgodi kaj temu podobnega. Torej…gremo dalje. Kaj zdaj? Imava čas in zadnje leto študentskega statusa. V Azijo ne moreva in tudi nočeva nikamor v tisto smer, da se ne rabiva sekirat zaradi korone (haha). Lahko bi šle v južno Ameriko. Ne, to je predaleč in predrago in zdaj nimava več ne energije ne časa organizirat še eno tako potovanje. Evropa naju ne zanima preveč. V celi Afriki ni nobene okužbe. Greva v Maroko? Za en teden. Tudi, če primeri v Evropi zrastejo, se vse to sigurno ne bo zgodilo v enem tednu. Greva nekam na krajše potovanje zato, da sva SIGURNI, da v tem času ne bo nobenih večjih problemov, da nama spet ne bo treba odpovedat potovanja, da greva nekam, kjer ni niti blizu korona. Ok, greva v Maroko. V četrtek kupiva karto (let iz Bergama) in plačava paket sufranja in joge. Vse skupaj okrog 500 evrov. Ponavljam, na tej točki v Italiji še vedno 3 primeri in tako stoji že približno 2 tedna. V petek se zbudim in pogledam stran s primeri korone. Italija 17. Ok? Točno dan po tem, ko sem jaz kupila karto je moralo zrasti? Dobro, ni problema, ni dosti. Sobota, pust. Greva žurat. Oblečeva se v korona virus in turista, ki beži pred korono. Ker…when life gives you lemons, you make a lemonade :D Se primajem ob 6h zjutraj domov (ironično, oblečena v turista, ki beži prek korono) in pogledam razpredelnico. Italija 79. Čaki, kaj? Pomoje je dobro, da grem spat, verjetno ne vidim prav. Ne vem več točnih številk in, kako hitro so rasle. Vem samo to, da sem tistih 10 dni, ki me je še ločilo do potovanja, preživela v postelji. O moji tesnobi ne bi niti zgubljala besed, ker si lahko mislite, kakšno je bilo stanje. Jaz sem imela karanteno že tisti teden. Šla nisem nikamor, bila sem samo doma, gledala na razpredelnico, se sekirala, razmišljala, kaj naj naredim in, kako je to možno. Dan pred odhodom v Italiji okrog 1000 primerov. Že cel teden čakam, če se bo Italijanski predsednik odločil zapret državo, če se bo Slovenija odločila zapret meje, če bodo zaprli letališče, če bodo preklicali let. Če naredijo nekaj od tega, nam mogoče še vrnejo denar pri surf in joga paketu. Vsak dan znova število primerov raste in nobenega ukrepa. Hkrati bolj kot vse seveda upam, da bi lahko šla na potovanje in, da bi se corona ustavila, ampak mislim, da je upanje za to drugo umrlo že nekje v torek. Ne morem (spet) zgubit 500 evrov. Ne morem še tretjič odpovedat potovanja z Majo (ja, tretjič, prvič sem že 2 leti nazaj, ampak o tem kdaj drugič. Mogoče enkrat, ko bo tudi tiste zgodbe konec in me ne bo več brigalo, če jo napišem sem ;) ). Zadnji dan prosim starše, da mi povejo, kaj naj naredim, ker sama si pač več ne zaupam, da bo tisto, kar se jaz odločim, prav. Strah me je. Sem srčni bolnik in po navadi se vsega takoj nalezem. Odločimo se, da grem, ker nam vsi pravijo, da so letališča in letala prazna, maske in vso opremo imam, torej je možnost okužbe zelo majhna. Zavedamo se, da številke hitro naraščajo in, da je malo možnosti, da se bom lahko vrnila s kupljenim letom v Italijo. Odločimo se, da se bova, v primeru, da se vmes karkoli zgodi, vrnili na Dunaj, kamor gre direkten let iz Agadirja. Že vemo, da bo to skoraj sigurno potrebno. Zberem misli, se skuliram, se naspim, vržem vse na foro (kot meni dobro znano, ko mi lajf razpada na koščke) in v ponedeljek štartamo proti letališču v Bergamu. Do tam nas pelje Majin oče in celo pot se ne ustavljamo. Zaradi vsega, kar sem tiste dni prebrala v medijih, se počutim kot, da grem v smrt. Ko pridemo, se zapakiramo v vse maske, kape in oborožimo z vsemi razkužili, ki smo jih prinesle. Je ni stvari, ki je mi dve tisti dan nisva razkužili. Ljudje so se nam smejali. Ker imava maske, ker razkužujeva. Zaposlenim na letališču je bilo smešno. Italijanom je bilo takrat še vse smešno. Na celem letališču se nisva nikamor usedli, vrata na veceju sva odpirali in zapirali z nogami. Vsakič, ko je nekdo prijel najina potna lista, letalsko karto, sva razkužili tudi to. Znotraj! Strani potnega lista sva razkuževali! Sedež, mizico, ročaje, okno…sva razkužili, ko sva prišli na letalo. Na letališču in letalu je bilo res malo ljudi tako, da je bilo možnosti, da sva se okužili zelo malo. Približno isto kot v tistem času v kakšnem obalnem fitnesu, kjer je tiste dni še mrgolelo Italijanov, ki so imeli že 1200 okužb, meje pa so ostajale odprte. Ko sva prišli v Maroko sva razkužili tudi vse, kar sva imeli oblečeno. Razkužili in umili sva si lase, kovčke, rucake. Tako, da ne…nisem vzela na lahko. Sem se dobro zavedala, v kaj grem. V Maroku ni bilo na dan, ko sva mi dve štartali še nobene okužbe, so pa zadevo na letališču jemali veliko bolj resno kot v Italiji. Izmerili so nam temperaturo in izpolniti smo morali vprašalnik, o našem zdravju in potovanjih v zadnjih 14 dneh. V Italiji nas nobeden ni vprašal nič.
Naslednji dan, torej najin prvi dan v Maroku, se tam pojavi prva okužba. Očitno jo nosiva za sabo. Na tisti točki nam je vse skupaj že smešno. Kamor greva mi dve, gre korona. Ok. V Maroku drugače vse mirno, ne duha ne sluha o koroni, vsi živijo normalen lajf. Čez nekaj dni prva okužba s korono v Sloveniji. Slovenec, ki je prišel čez Italijo iz Maroka. V italiji čez 2000 okužb, v Maroku 2. Meja s Slovenijo še vedno odprta, v Kopru še vedno vsak dan en kup Italijanov, vsi se še vedno prosto družijo in hodijo naokoli. Moj inbox na tej točki: "Kam si šla??? Ma kako si si upala it v Maroko, tam je baje katastrofa s korono. Joj, ti si res nora, potovat zdej???? Kaj nisi mogla bit doma?" Ne morem. Ignoriram. Najbolj mi je zanimivo, kako drastično so se mnenja od par tednov nazaj do takrat spremenila. Se mi zdi, da to lepo kaže na to, da so se tudi stvari drastično spremenile in, da nobeden od nas ni več vedel, kaj si mislit. V torek naj bi leteli v Milano. V ponedeljek kupiva novo karto, na Dunaj, ker je v Italiji že zaprta cela Lombardija (ne več samo mesta v Lombardiji, ampak cela pokrajina) in ne veva, kaj bi se z nama zgodilo, če zdaj tam pristaneva. Najin let v torek na tej točki še ni bil odpovedan. Torej porabiva še tistih dodatnih 160 evrov. Prvi direkten let na Dunaj je v komaj v soboto. Ok, prosiva v hostlu, če imajo prostor za naju do sobote. Nimava druge izbire. Saj se ne pritožujeva. Bili sva zelo veseli, da bova podaljšali in surfali tam še par dni brez skrbi preden greva nazaj v grozoto, ki se je na tisti točki dogajala tako blizu doma. Hkrati pa sva vedeli, da se do sobote lahko marsikaj zgodi. Ampak ni bilo druge izbire. Aja, pa to je pomenilo še dodatnih 200 evrov na osebo za paket. V torek se zbudiva in čaka naju mail, da je bil najih prvi let (v Milano) odpovedan in, da dobiva vrnjen denar. Do tega je prišlo zato, ker je italijanski predsednik v ponedeljek zvečer KONČNO razglasil zaprtje cele Italije. Imeli sva vsaj to srečo, da je to razglasil v ponedeljek zvečer in ne v torek zvečer, torej po tem, ko bi najin let že bil v zraku. Takrat še tistih 30 evrov ne bi dobili nazaj. Ok, nadaljujeva z dopustom. V Maroku na tej točki 3 okuženi, še vedno normalen lajf. Doma več kot očitno panika. Kar je normalno. Ampak posledica tega je moj inbox poln: »veš, kaj biš ti mogla nardit« sporočil. V petek v Maroku razglasijo, da bodo v naslednjih dneh preklicali lete z vso Evropo. Kaj pomeni to, v naslednjih dneh, se ne ve. Mogoče jutri. Najin let je komaj jutri zvečer tako, da je še cela dva dni časa. Tesnoba. Strah. Hkrati misel na to, če bi bilo mogoče boljše ostat kar tukaj, ker je v Evropi norišnica in bi na tisti točki bilo bolj varno v Maroku. To možnost sva premlevali že, ko sva se morali odločiti, da kupiva karto na Dunaj. Ne, nikoli ne veš, kam se bo to razvilo in, če se bo tudi v Maroku razširilo (kar se je tako, da...I guess, 1x za spremembo sem tudi jaz nekaj dobro presodila?). Sigurno je najlepše bit doma. Na plaži nam eni Španci in Francozi povedo, da so jim odpovedali jutrišnji let domov. Zvečer zvem, da Hrvaška ne bo pustila Slovencev čez mejo. Ustrašim se, da zaprejo še avstrijsko mejo in me starši ne bodo mogli prit iskat. Ok, grem na jogo, se skuliram in grem spat. V soboto čez dan nam en tip pove, da so odpovedali vse ladijske povezave Maroka z Evropo in je obtičal s svojim kombijem tam. Ok, dejmo ne razmišljat. Vse bo ok. Moji starši so na tisti točki že v Avstriji in čakajo v avtu na enem parkirišču. Za vsak slučaj, da ne bi vmes zaprli meje. Sva na letališču. Let ima zamudo. Zaradi kontrol korone v Avstriji, ali nekaj takega. Že prej sva prebrali, da naj bi te ob prihodu v Avstrijo vprašali, če si bil v zadnjih 14ih dneh v Italiji in, če si bil, te dajo v karanteno. Mi dve sva bili na italijanskem letališču 13 dni pred tem. (Ko smo potem pristali v Avstriji nas nobeden ni vprašal nič, noben ni meril vročine ne nič… ) Po 1h zamude se vkrcamo na letalo. Ko že vsi sedimo, nam povedo, da moramo čakat na koridor in, da bomo še 45 minut čakali v letalu. Ja, sem pomislila marsikaj na tisti točki. Ampak ok, na letalu smo. Dejmo reči, da je zdaj skoraj sigurno, da pridemo v Evropo. Končno vzletimo in čez 4 ure pristanemo na Dunaju, kjer naju čakajo moji starši. Pristanemo ob 23:30. Ob 2h po radiu povedo, da je Maroko prekinil vse povezave z Evropo. Brez besed. Samo gledamo se, jaz (kot že od 29. Januarja dalje, haha) jočem in sploh ne vemo, kaj si mislit. Doma smo. Z zadnjim letom v Evropo. Naslednji dan začne število okužb rasti tudi v Maroku, zaprejo se gostilne in tudi tam morajo vsi ostajat doma. Vsem, ki so bili tam z nami v »hostlu« odpovejo lete domov. Ko sem se odločila, da grem, sem vedela, da me bo verjetno čakalo nekaj takega. In SPET me je nekdo čuval in sem uspela priti živa in zdrava domov. Lahko ne bi. To je to. To je lajf. Nobeden ni vedel, da bo stvar s korono zrasla do točke, do katere je zrasla. Eni še danes govorijo, da je samo gripa. Nikoli se ne bomo vsi strinjali. Bi bilo pa dobro, če nismo kar naenkrat vsi diplomirali iz korone in, če rajši priznamo, da vemo en manj kot drugi (če nisi seveda zdravnik, virolog ali pa kaj podobnega). Zdaj sem doma. 17. dan sama v karanteni. Srečna in hvaležna, da sem uspela prit domov. Hvaležna staršem, da so me prišli iskat in, da imam koga poklicat v takšnih situacijah. Hvaležna, da sem zdrava. No, zdaj veste celo mojo dosedanjo zgodbo na temo korone. Upam, da so se vsi, ki so bili na potovanjih, uspeli varno vrnit domov. Upam, da ne hodite naokoli in se ne družite z nobenim in se rajši, kot jaz, v karanteni veselo družite sami s sabo. Upam, da bo vse to čim prej mimo in se lahko vsi objamemo in gremo spet potovat. Upam, da mi boste takrat prišparali kakšen: »Veš, kaj biš ti mogla nardit?« Ostante zdravi, Rebeka P.S.: Ne me linčat, če kakšna številka ni točna, ker sem tudi jaz malo pozabila in zdaj, ko iščem podatke na internetu, vsaka stran kaže malo drugače. P.P.S.: Rabila sem 3 tedne, da sem to objavo scenzurirala do točke, da se mi zdi primerna za objavo tako, da če se še zdaj komu kaj ne paše, mi je žal, ampak (bi rekla moja nona): Tako je, tako bo, boljše ne bo! haha
0 Comments
Leave a Reply. |
Archives
April 2020
Categories |